Pogovor
z dvakratnim svetovnim kolesarskim prvakom med amaterji Igorjem
Kopšetom:
 |
| foto: TUŠ T.E.A.M |
Nedavno svetovno kolesarsko
prvenstvo za amaterje, ki je med 3. in 6. septembrom potekalo na
Danskem, je v športno javnost znova izstrelilo nekaj junakov – med
njimi je zagotovo tudi 41-letni Igor Kopše s Ptuja, ki je tako v
vožnji na čas kot v nedeljski dirki v svoji kategoriji (40-44 let)
osvojil naslov svetovnega prvaka.
Kopše, ki se s kolesarjenjem
aktivno ukvarja šele od svojega 33. leta, se – kljub temu, da ima
družino s tremi otroki in redno službo – temu športu posveča z
vso energijo in resnostjo, zato ne preseneča, da je na svojih petih
zaporednih svetovnih prvenstvih za amaterje, osvojil že pet
mavričnih majic. Čeprav ga številni prištevajo med specialiste za
vožnjo na čas, sam priznava, da je njegova velika ljubezen cestno
kolesarjenje. Dan po prihodu s prvenstva smo ga zmotili med službo,
a z veseljem je z nami podoživel nekaj svojih najlepših športnih
trenutkov.
 |
| Nekaj članov ekipe TUŠ T.E.A.M na svetovnem amaterskem prvenstvu 2015: MATEJ KRAVOS ; IGOR KOPŠE; MITJA MAHORIČ; MATEJ LOVŠE |
-Kako danes, dva dni po
zadnji zmagi, gledate na ta izjemen dosežek?
»To zdaj ni bil moj prvi
naslov svetovnega prvaka; bil je že tretji v cestni dirki in drugi v
kronometru. Tiste najbolj emocionalno intenzivne občutke sem zato
doživel že v preteklih letih. Ta uspeh zame tudi ni bil neko veliko
presenečenje, naključen dogodek ali sreča. Ko športnik postane
bolj izkušenj in vedno bolj pozna svojo konkurenco in zahteve tega
športa, take uspehe že potihem pričakuje in tako je bilo tudi pri
meni. Tega se sicer ne da nikoli napovedati, vedno je možnih cel kup
težav in tudi mene so tokrat spremljale, ampak nek notranji glas mi
je prigovarjal, da možnosti za zmago imam. Ta je bila tudi moj edini
cilj, a pritiska zaradi tega nisem čutil, saj sem naslov prvaka
osvojil že dvakrat pred tem. Čustvena plat te moje zmage je bila
prav zato tokrat nekoliko manj intenzivna, a seveda sem bil tudi
letos v trenutku, ko sem prvi pripeljal skozi cilj, neskončno
vesel.«
 |
| Ogrevanje pred kronometrom foto: TUŠ team |
 |
| Kopše Igor zapušča štartno rampo z zlomljenim pedalom foto: TUŠ Team |
 |
| Štartni "box" kronometerske preizkušnje foto: TUŠ team |
-Tekmo ste načrtovali vso
sezono. Kakšne so bile priprave?
»Kolesarji že leto dni
vnaprej vemo, kje bo svetovno prvenstvo za amaterje in kakšne bodo
tam trase. Takoj, ko so lani objavili traso za letos, sem vedel, da
je to dirka, ki mi bo pisana na kožo. Težji kolesarji, med katere sodim tudi sam, se praviloma dobro znajdemo v
vetru in na ravninskih trasah. Že pred letošnjim prvenstvom sem na
amaterski ravni v kolesarjenju dosegel praktično vse, zato sem si za
letošnjo sezono izbral le dva glavna cilja Maraton Franja in
svetovno prvenstvo amaterjev.
Moja sezona se vsako leto
začne 1. novembra, po dveh tednih počitka, ki si ju vzamem sredi
oktobra. Takrat začnem s tekom, fitnesom, vmes tudi malo kolesarim.
Na Pohorju se udeležujem zimske lige v gorskem teku. Tako sem preko
cele zim zelo aktiven. Vse to mi služi kot priprava za kolo. Pozimi
denimo v enem tednu zberem po deset ur treninga, ko pa se dnevi
daljšajo, se povsem posvetim kolesu in počasi povečujem tedensko
dozo treningov. Poleti pridem na 15 ur treninga tedensko, nekaj
tednov pred samimi tekmovanji pa se za krajši čas namerno
pretreniram, kar pomeni, da naredim po 20 ur treninga tedensko. S
takšnim načinom treningov prav za tekmovanja pridem v formo, ali
kot kolesarji radi rečemo - takrat mi kar 'leti'.
Na leto povprečno naredim
okoli 20 tisoč kilometrov, kar predstavlja povprečno 12,5 ur
treninga na teden.«
 |
| Igor Kopše se ogreva na trenežerju pred preizkušnjo vožnje na čas - deževno in vetrovno vreme ni bilo naklonjeno njegovi sicer odlični vožnji foto: TUŠ team |
 |
| Igor Kopše na "kozi" |
 |
| Matej Kravos je imel na kronometerski preizkušnji smolo z predrtim tubularjem foto: TUŠ team |
 |
| "Nesrečni" dirkalnik z defektnim zadnjim tubularjem, ki ga je vozil trenutno najnovejši član ekišpe TUŠ team-a MATEJ KRAVOS foto: TUŠ team |
-Si plan treningov pišete
sami ali sodelujete s trenerjem?
»Sem sam svoj trener, s tem
področjem pa se ukvarjam tudi ljubiteljsko, tako da pomagam drugim
kolesarjem. Marsikdo tega ne ve, a zelo sem naklonjen številkam in
statistiki in številnim področjem v športu posvečam znanstven
pristop. Že pet let si tako vestno beležim, koliko ur na noč spim,
kako kakovosten spanec imam, kakšen je moj jutranji srčni utrip in
moja jutranja teža ... Spremljam cel kup nekih podatkov, denimo, kaj
jem, koliko jem, kakšna hranila vnašam v telo ... Vse to sodi
zraven, najvišja raven amaterskega športa je zelo resna, to je
daleč od rekreacije! Mi na šport mislimo od jutra do večera in
treniramo v vseh pogojih, na -5 ali na +35 stopinj Celzija in trening
opravimo, ker ga preprosto moramo. Tako kot profesionalci imamo tudi
mi šport in tekmovanje vseskozi pred očmi, razlika je le v tem, da
profesionalci od tega živijo, mi pa moramo plačati za to, da se s
tem lahko ukvarjamo.«
-Na Dansko ste se z ekipo
odpravili že teden dni prej. Ste uspeli dobro spoznati obe progi?
»Na Dansko smo se odpravili
že v nedeljo, predvsem zato, da smo si imeli čas v miru ogledati
proge. Pred takšnimi tekmami je namreč izredno pomembno progo z
vsemi detajli in pastmi poznati do potankosti. Za 164 km dolgo traso
na svetovnem prvenstvu si ne moreš vzeti le dneva, ne moreš je
zgolj prevoziti s kombijem. Progo sem si uspel odlično vtisnit v
spomin, tudi na krmilu sem imel listek s podatki. Natanko sem vedel,
na katerem kilometru je kakšen klanec, kje je kakšen ovinek, kakšna
past...«
-Danska nima veliko strmih klancev, ima pa zato veliko vetra. V takšnih pogojih je oprema še toliko bolj pomembna. Kakšno ste izbrali?
»Oprema je zelo pomemben
element dirkanja. Ali je skrajno vrhunska, niti ni tako pomembno,
pomembno pa je, da je oprema zanesljiva. Oprema te na dirki ne sme
zapustiti, ne sme ti predstavljati nobene ovire. Sploh v vetru je
oprema še toliko bolj pomembna in KAVITEC obročniki zadnje
generacije so se v takih razmerah izkazali za odlične, ker so zelo
široki in imajo takšno U-obliko obroča in v tako močnem vetru,
kakršnega smo imeli na Danskem, je tudi to lahko odločilen
dejavnik. Močni sunki vetra lahko kolesarja dobesedno prestavljajo
po cestišču, na kolesu pa je treba biti v takih trenutkih zelo
stabilen. Tudi same gume so v takih razmerah zelo pomembne, seveda pa
tudi prenosi. Na gorskih trasah so ti povsem drugačni kot na
ravninskih, kjer so povprečne hitrosti zelo visoke. Moja povprečna
hitrost na cestni dirki je bila več kot 40 km/uro, to pa pomeni, da
se ob vetru v hrbet lahko pelješ tudi 55 km/h ali več. Pri takih
hitrostih je zelo pomembno, da so zadnji in sprednji verižniki
dovolj veliki.
Zelo pomembni so tudi sami
dresi. Ti so v zadnjih letih postali zelo oprijeti in aerodinamični,
takšna je tudi čelada – vse zato, da pri tako visokih hitrostih
porabiš čim manj energije za premagovanje zračnega upora. Pri 165
km se na koncu pozna vsak watt, ki odloči, kdo ima več energije in
moči v nogah.«
-Prvega naslova ste se
razveselili že v četrtek v vožnji na čas. Kako je bilo?
»Na vožnji na čas se mi je
zgodil incident, ki se tekmovalcu res ne zgodi pogosto. Vremenska
napoved je bila takšna, da se bodo ob 16. uri začele nevihte, ki
bodo trajale do 18. ure, in točno tako je bilo. Sam sem imel start
nekje v sredini svoje skupine, ob 16.10, in cela naša skupina je
vozila v močnem dežju, kar je predstavljalo velik problem predvsem
na ovinkih. Dež je bil ena težava, druga pa me je doletela
praktično takoj po startu. Ko sem se pognal s startne rampe, se mi
je ob pospeševanju odtrgalo pedalo ... Tega še nikdar nisem
doživel, zdaj pa se mi je zgodilo na svetovnem prvenstvu in že na
sami rampi. Niti do prvega ovinka še nisem prišel, le za las sem se
ujel, šel takoj nazaj k sodnikom, jim pojasnil, kaj se mi je
zgodilo, in jih vprašal, če lahko startam še enkrat. Sprva so mojo
prošnjo zavrnili, nato pa mi le ugodili, a pod pogojem, da startam
kot zadnji v moji skupini – le 12 minut kasneje. V tem kratkem času
smo poiskali ustrezno pedalo, ga uspeli zamenjat zgolj tri minute
pred vnovičnim startom in nato sem se z rampe pognal še enkrat. Ker
sem vozil kot zadnji v naši skupini, sem ob prihodu v cilj takoj
vedel, da je zmaga moja, za absolutni čas pa sem moral počakati še
dobri dve uri, da so končali tudi ostali. Za štirinajst sekund me
je prehitel le Švicar, pa še to le zato, ker sem sam vozil v
nalivu, on pa že po suhi cesti.«
 |
| Igor Kopše po zaključeni kronometerski dirki foto: TUŠ team |
 |
| Najboljši v kategoriji od 40-44let - iz ekipe TUŠ TEAM sta na stopničkah stala IGOR KOPŠE(1.mesto) in BORJA JELIČ (3.mesto) foto: TUŠ team |
 |
| Najhitrejši kornometristi v kategoriji 19-34let - 3.mesto MATEJ LOVŠE TušTeam foto: TUŠ team |
Torej vas pripetljaj s pedalom ni kaj posebej iztiril?
»K sreči sam ne spadam me
ljudi, ki bi bili na startu nervozni. Postanem povsem hladnokrven,
kar se je že večkrat pokazalo za ključno vrlino. Pod pritiskom
zato postanem prej boljši kot pa slabši. V vsakdanjem življenju v
teh stvareh nisem nič kaj posebnega, a pred dirko, ko je psihološka
priprava zelo pomembna, postanem povsem drugačen. Kot bi se iz ovce
prelevil v volka. Nisem se pustil zmesti, startal sem in na koncu se
je vse dobro izšlo.«
Ste zmago sploh kaj
proslavili, glede na to, da vas je glavna dirka v nedeljo še čakala?
Kako ste po četrtkovi zmagi čakali na drugi nastop?
»Moj glavni cilj je bila
cestna dirka. To je moja ljubezen, moja strast. Vsi me imajo za
specialista za kronometer, a po duši sem cestni kolesar. Zato sem se
tudi pripravljal v glavnem za cesto. Zmage v vožnji na čas sem bil
sicer zelo vesel, a ko se je tekma končala, kaj posebej praznovali
nismo. Čakala me je masaža, privoščil sem si dobro večerjo z
velikim kosom rdečega mesa, in čeprav alkohola ne pijem, smo malo
tudi nazdravili. Bolj smo uspeh proslavili v soboto, dan pred cestno
tekmo, ko smo šli v bližnjo slaščičarno, kjer smo si po kosilu
privoščili še sladico. Pojedel sem pošteno porcijo sladoleda
skupaj s kavo, saj je bil to edini trenutek, ko smo si pred tekmo
lahko malo več privoščili. Napolniti se je namreč bilo treba z
gorivom in takrat je tudi kakšna sladica dobrodošla.«
Prehrani vseskozi posvečate
velik pomen. Ste si med prvenstvom kuhali sami?
»Praviloma si vse obroke
pripravljam sam in tudi na Danskem je bilo tako. Večina mojih
kolegov glede tega ne komplicira, sam pa kar in tudi ljudje me zdaj
že poznajo po tem. Čeprav se imam za vsejeda, je kup stvari, ki jih
ne jem: moka, gluten, sladkor ... Osnova moje prehrane so sadje,
zelenjava, rdeče meso, drobovina, relativno veliko maščobe,
predvsem masla in svinjske masti, tudi jajca. Pojem veliko
nepredelane zelenjave in svežega sadja, sploh pa se ne dotaknem
nobenih žit, raje pojem veliko škrobnate zelenjave (korenje, pesa,
krompir ...). Poceni sladkorja, palačink z nutello, napolitank in
drugih neumnosti sploh ne jem. To je za tiste, ki hočejo biti bolni
in debeli. Tudi gore testenin so že zdavnaj preživete. Od tega
športnik nima nič drugega kot le slabo kri. Predvsem pa se ne bi
smeli bati živalskih maščob; sam jih pojem toliko, da bi že moral
biti pod rušo, če bi bilo z njimi kaj narobe, pa nisem. Skratka,
prehrana je zelo pomembna in to ne le ta, ki jo zaužiješ v enem
obroku pred tekmo, ampak ta, ki jo ješ preko celega leta.«
V nedeljo, ko je bila na
sporedu cestna dirka, vas je pričakalo sončno, hladno in precej
vetrovno vreme. Kakšni so bili pogoji?
»Nedelja je bila taka tipično
danska. Precej se je shladilo, že ponoči smo slišali močan veter,
zjutraj nas je pričakalo 11 stopinj in severni veter. Tekom dneva se
je ogrelo na okoli 15 stopinj. A mene so ti pogoji razveselili. Vedel
sem, da bolj, kot bo pihalo, težja bo dirka. Če bi bilo na tej
trasi 25 stopinj, sonce in brezveterje, bi bila dirka prelahka, cel
kup kolesarjev bi to 'preživelo', tako pa smo imeli prednost le
tisti najboljši.«
 |
| Najhitreje prevožena proga cestne dirke in svetovni prvak v kategoriji (40-44let) - IGOR KOPŠE TUŠ Team pri prečkanju ciljne črte - v ozadju se vidi zastava slovenskih navijačev foto: TUŠ team |
 |
| Igor Kopše v intervjuju po cestni dirki - dirkalnik je opremljen z obročniki KAVITEC 5.5T |
 |
| Igor Kopše v zadnjem kilometu cestne preizkušnje - kot sam najboilje zna "solo" vožnja v kronometerski drži foto: Kavitec |
Tekmo so v neposrednem
prenosu na spletu gledali tudi številni vaši navijači in
ljubitelji kolesarstva doma. Kako bi sami danes opisali te 4 ure in 3
minute dirke?
»V očeh številnih
konkurentov sem veljal za enega od favoritov in mnogi so mojo startno
številko imeli zapisano na krmilu, da so me lahko pazili. Bil sem
torej markiran tekmovalec, kar pomeni, da v prvih kilometrih nisem
mogel narediti nič. Čim bi hotel pobegniti, bi mi sledila velika
skupina kolesarjev. Zaradi tega sem se zavedal, da pač moram biti
spredaj, ne narediti kakšne poteze in zgolj slediti drugim. Prvi
manjši pobeg se je sicer zgodil že po desetih kilometrih, nato pa
je v naslednjih štiridesetih kilometrih zelo močno vlogo začel
igrati veter in od glavnine z 240 tekmovalci se je odcepila skupina
dvajsetih. Nato se je trasa obrnila krepko proti zahodu, večji del
proge je pihalo od strani. Ta trenutek sem izkoristil za napad in že
nekje na sedemdesetem kilometru je od te skupine ostalo le še
dvanajst tekmovalcev. Na 93. kilometru je sledil selektiven klanec,
ki se je na vrhu končal z zelo močnim stranskim vetrom in tam sem
napadel še drugič in na koncu klanca sta mi sledila le še dva
kolesarja. Takrat sem moral le še stisniti zobe in vleči do
skrajnih moči, da nas zasledovalci niso spet ujeli. Na 95. kilometru
smo tako zares ostali le še trije, poleg mene še Danec in Američan.
Slednji ni želel kaj dosti sodelovati, bil je precej lahek in je v
vetru kar trpel, zato sva preostalih sedemdeset kilometrov z Dancem
tempo narekovala sama.«
Kdaj ste ocenili, da vam
tudi Danec ni kos in kaj se vam je motalo po glavi, ko ste se
odločili za ključni pobeg?
»Na 155. kilometru – na
zadnjem klančku pred ciljem - sem še zadnjič napadel in takrat me
ni mogel več držati. Preklopil sem v svojo 'kronometer držo' in
takrat mi je postalo jasno, da moram zdržati le še osem kilometrov,
iti na polno, predvsem pa ne narediti kakšne napake. Vedel sem, da
moram le še priti do konca. Zadnji kilometer sem že vedel, da mi je
uspelo, 400 metrov pred ciljem bi pa do konca kot zmagovalec lahko
prišel tudi peš, zato sem na zadnjem ovinku z zmagovito gesto že
lahko malo proslavil uspeh, roke pa sem – zaradi slabih izkušenj s
prezgodnjim slavljenjem v preteklosti – dvignil šele po samem
prihodu v cilj.«
Z Danske ste se torej
vrnili z dvema majicama svetovnega prvaka, skupaj jih imate že pet.
Imajo doma posebno mesto?
»Naziv svetovnega prvaka
prinaša enoletno pravico nošenja mavrične majice, pa ne le
pravico, tudi obveznosti, saj mora aktualni prvak majico nositi na
vseh UCI tekmah. Mavrično majico lahko prvaki nosimo le eno leto,
imamo pa pravico, da si s to mavrico doživljenjsko obarvamo ovratnik
ali rokav na drugih dresih. Po enem letu pravico do nošenja majic
izgubimo, ni pa nam jih dejansko treba vrniti, a sam sem jih večino
že podaril. Za spomin imam doma le eno. Največ mi seveda pomeni
tista prva iz Južne Afrike, ki sem si jo dal uokviriti.«
Prihodnje leto bo prvenstvo
v Avstraliji. Se boste po nove uspehe odpravili tudi tja?
»Ne, mislim, da v Avstralijo
ne bom šel. Je le predaleč in predrago. Če bi se pokazala
priložnosti in bi s pomočjo sponzorjev lahko pokril stroške, bi z
veseljem vzel dva tedna dopusta in šel tudi tja, če pa bi moral
večji del stroškov nositi sam, v Avstralijo prihodnje leto na
prvenstvo ne bom šel.«
Sezone je praktično konec.
Vas bomo videli še na kakšni dirki?
»Svoja dva glavna cilja
letošnje sezone sem uspel izpolniti, a popolnoma končana sezona
zame še ni. V septembru me čaka še nekaj manjših tekmovanj, ki se
jih že zelo veselim in se jih udeležim vsako leto, predvsem zato,
ker na njih uživam. Šel bom še na dirko v Istro, pa na kronometer
v Avstrijo. Po 10. oktobru pa si bom vzel dva tedna popolnega počitka
in se tako psihično kot fizično odpočil od letošnje sezone, nato
pa počasi začel pripravljati na prihodnjo.«
Za KAVITEC: ekipa ŠPICA ŠPORT Kamnik
Komentarji
Objavite komentar