Hitreje se peljemo skozi zrak bolj nas ustavlja trenje z molekulami zraka. To se imenuje zračni upor.
In ker so klasična cestna kolesa ter kolesarjevo telo povsem izpostavljena zračnemu toku zadeva ni ravno popolnost iz vidika aerodinamike. Če bi kolesarja obdali z aerodinamično lupino se zadeve skokovito spremenijo. A tu se pojavijo druge težave - kolesar je stroj in če ne more razviti optimalne moči se ne bo peljal najbolje.
Slovenci bomo mogoče kmalu imeli najhitrejše vozilo na človeški pogon - tu ima vse zasluge Damjan Zabovnik, ki mi je poslal skoraj celoten članek za kar se mu zahvaljujem.
Ker je zadeva svetovnih razsežnosti in se zopet kaže marljivost in talentiranost slovenskih posameznikov je vredno večje pozornosti.
In malo offtopic (ali tudi ne ker gre za tehnično in znanstveno tematiko) kmalu mogoče dobimo še enega slovenca v vesolju!
Kdo je Damjan
Zabovnik?
Damjan Zabovnik je kolesar in svetovni priznani oblikovalec
aerodinamičnih koles. V svoji poldrugo desetletje dolgi karieri je konceptu
hitrega kolesarjenja dal novo dimenzijo, saj je postavil več evropskih in
svetovnih rekordov. Velenjčan si vsako leto znova prizadeva pomakniti letvico
še višje ter tako postavlja nove meje človeških zmožnosti.
Zabovnikova ljubezen so kolesa. In to ne vsa kolesa, temveč
predvsem lezi-kolo (ležeče kolo), ki je Damjanovo navadno kolo zamenjalo že
leta 1989. Za to je zaslužna predvsem revija Življenje in tehnika, v kateri je
Damjan prvič bral o ležečem kolesu. Strast je kmalu prerasla v profesionalizem,
zato se je leta 1994 skupaj z bratom in sponzorji projekta odločil izdelati
lastno lezi-kolo.
Dokazovanje lastnih dizajnerskih sposobnosti je rodilo
ležeče kolo Eivie, ki sta se mu v preteklih letih pridružila še Eivie II in
Eivie III. Damjanova tekmovalna žilica je botrovala tudi udeležbi na
najrazličnejših tekmovanjih in maratonih, s katerih je kot po pravilu prinašal
priznanja za najvišja mesta. Tako je že pred desetletjem zmagal na kolesarskih
maratonih Franja in Radenci, odsotnost kategorije ležečih koles na teh
tekmovanjih in mešan sprejem s strani drugih kolesarjev pa sta botrovala k
nadaljnji specializaciji. Novi cilji so postali evropski in svetovni hitrostni
rekordi, tako po doseženi najvišji hitrosti, prevoženi poti v eni uri …
Prav posebno mesto v Damjanovem srcu ima svetovno prvenstvo
vozil na človeški pogon, na katerem želi vedno znova dokazati svojo odlično
kondicijsko pripravo ter oblikovalsko tehnični talent.
Damjan Zabovnik je svojo vero v koncept ležečih koles
podkrepil s finančnimi vložki, saj je v svoje delo in hobi vložil najprej prav
vsak privarčevani tolar in nato tudi evro. Zadnje desetletje mu ob strani k
sreči stojijo tudi pomembna podjetja iz slovenske industrije, ki finančno in
strokovno podpirajo projekt izdelave najhitrejšega ležečega kolesa na planetu
in tekmovanja za doseganje svetovnih hitrostnih rekordov. Damjan se je v preteklosti
preizkusil kot proizvajalec ležečih koles, a je hitro ugotovil, da gre za tržno
nišo s šibkim povpraševanjem. Danes ležeča kolesa izdeluje zgolj po naročilu.
V tekmovalno navdahnjenem kolesarju je že od nekdaj tlela
ideja, kako ljudi šokirati. Vožnja ležečega kolesa po navadnih cestah in
kolesarskih stezah je sprva vzbujala zgolj pozornost javnosti, le redki
radovedneži pa so se pustili podučiti o udobju in varnosti vožnje kolesa, v
katerem kolesar praktično leži. Nekateri mimoidoči so celo pomislili, da gre za
invalida, priklenjenega na zanj edino mogoče vozilo. Spet drugi so ga imeli za
bahača. A Damjan je želel vsem dokazati le to, da je lahko z manj truda na
prilagojenem kolesu hitrejši tudi od profesionalnih
kolesarjev. Dokaz je prišel leta 2001 z zmago na domačih tleh prestižnem
kolesarskem maratonu Franja. Takratna želja po zmagi je bila izjemno močna, kot
slo po iskanju smisla življenja ali pa potreba po svobodi. Svojo namero nastopa
z aerodinamično školjko opremljenim lezi-kolesom je Damjan zadržal kot
skrivnost, zaupal jo je le najboljšim prijateljem. »Leteča krsta« je v cilju
presenetila tako organizatorje kot vse druge kolesarje.
Damjan je tudi lastnik aktualnega svetovnega hitrostnega
rekorda, saj je na 200 metrski razdalji z letečim štartom na Dekrinem testnem
ovalu v Nemčiji dosegel povprečno hitrost 107,2 km/h. Je tudi
bivši svetovni rekorder v enourni prevoženi razdalji z mirujočim štartom, saj
je uspel v 60. minutah prevoziti kar 87,123 kilometra.
V preteklosti je postavil tudi štiri evropske rekorde na 200m z letečim startom.
Vse to pa so spoštovanja vredni dosežki, na katerih Damjan gradi tudi danes, ko
se pripravlja na postavitev novega svetovnega hitrostnega rekorda z vozili na
izključno človeški pogon. 133
km/h se zdi premagljivih.
O ležečem kolesu
Ležeče kolo (ali lezi-kolo) je praktična preureditev
klasičnega kolesa. Cilj izdelovalcev ležečih koles je združitev kolesarjenja z
udobjem. Idejni oče ležečega kolesa ni znan, prve omembe pa je moč zaslediti že
sredi 19 stoletja. Med pionirje ležečega kolesarjenja kolesarska zgodovina
sicer uvršča predvsem izdelovalca avtomobilov in koles Charlesa Mocheta ter
njegovega sina Georga, svoj pečat pa je v tej kategoriji pustil tudi kolesar
Francis Faure.
Ležeče kolo sicer velja za posebneža med kolesi in ga tudi
dandanes ne vidimo prav pogosto. Na številnih tekmovanjih (pod okriljem UCI) je
celo prepovedano (že od 1. aprila leta 1934), če ne obstaja kategorija ležečih
koles. Kljub temu se ležeča kolesa zadnja leta vztrajno prebijajo v ospredje in
pridobivajo na priljubljenosti, predvsem po zaslugi hitrostnih rekordov, ki jih
dosegajo.
Ležeče kolo takoj prepoznamo. Najbolj opazna razlika v
primerjavi z običajnim kolesom je ta, da ima ležeče kolo pedala v isti višini
ali celo višje od sedeža. Tudi sam sedež se bistveno razlikuje od sedeža na navadnem
kolesu - ima dosti večjo in pogosto zelo ergonomsko oblikovano površino. Zato
je pri ležečem kolesu teža kolesarja razporejena po veliko večji površini.
Kolesar sloni na sedežu s celotno zadnjico in hrbtom, kar bistveno pripomore k
udobju vožnje.
Ležeča kolesa imajo pred navadnimi kolesi vrsto prednosti.
Opremljena z aerodinamično lupino so namreč znatno hitrejša ter manj naporna za
vožnjo. Poganjanje takšnega ležečega kolesa je v povprečju okoli 40 odstotkov
manj naporno od poganjanja klasičnega kolesa. Zato ne čudi, da so prav vsi
svetovni hitrostni rekordi z vozili na človeški pogon postavljeni prav z ležečimi
kolesi.
Zaradi same zasnove je ležeče kolo nekoliko težje in
posledično tudi počasnejše pri vožnji v klanec (ter bolj obremeni kolena
kolesarja), zato pa se toliko bolje obnese po ravnem in pri spustih, čeprav si
izjemnih nagibov brez vaje le ne gre privoščiti.
O ležečem kolesu Tušmobil Eivie
 |
Damjan Zabovnik bo svetovni hitrostni rekord z vozili na
izključno človeški pogon, ki trenutno znaša 133 km/h, napadel z
ležečim kolesom tušmobil Eivie, ki ga je z ekipo do potankosti izpopolnjuje
letošnje leto.
Tehnični podatki kolesa tušmobil Eivie:
Dolžina gonilk: 120mm
Velikost koles: 20 inč spredaj in 25,5 inč zadaj
Teža: 19 kg
Količnik zračnega upora: 0,0115m2
Druge posebnosti:
Vožnja vzvratno, zadnje kolo je pozicionirano med boke
voznika in gonilko. Ohišje se razpre na način sprednji del / zadnji del, da se
voznik lahko vkrca in se ga nato privijači notri. Oblika omogoča pretežno
laminarno obtekanje zraka po površini kolesa in s tem mali zračni upor.
 |
| Pri izdelavi optimalnega vozila se uporabljajo najnovejši materiali - karbonska in kevlarska vlakna. In deli so domače izdelave! |
 |
| Kevlarska vlakna v trupu EIVIE |
 |
| Satovje obdano z kevlarsko tkanino zagotavlja trdno in lahko konstrukcijo |
O tekmovanju in
rekordih
Tekmovanje v hitrostnih rekordih z vozili na izključno
človeški pogon bo letos organizirano že 14. zapored. Potekalo bo med 9. in 14. septembrom v ZDA,
natančneje blizu mesta Battle Mountain v zvezni državi Nevada.
Lansko leto se je prvič zgodilo, da tekmovalci svojih
dosežkov niso uspeli izboljšati, zato bo letos veliko oči uprtih v to
tekmovanje, saj kolesarska in širša javnost ob napovedih udeležb številnih
specializiranih ekip in tekmovalcev pričakujeta novo rekordno znamko.
Tekmovanja za najhitrejše vozilo na človeški pogon se navadno udeleži okoli 30
ekip s celega sveta.
Trenutno veljavni svetovni hitrostni rekordi z vozili na izključno
človeški pogon:
Leta 2009 je Sam Whittingham izboljšal svoj lastni rekord in
postavil hitrost 133,284
km/h.
Leta 2010 je Barbara Buatois prav tako izboljšala svoj
lastni rekord in ženski mejnik postavila pri 120,701 km/h.
Leta 2011 je Greg Westlake, še en večkratni rekorder
postavil svojo rekordno znamko v kategoriji uporabe rok – svoje vozilo je z
rokama pognal do hitrosti 72,42
km/h.
Proga za postavljanje svetovnih rekordov
Kolesarji s celega sveta se bodo letos že 14. zapored zbrali
v ameriški zvezni državi Nevada na zahodu ZDA, kjer se bo odvijalo tekmovanje World
Human Powered Speed Challange. Več sto tekmovalcev bo s svojimi vozili na izključno
človeški pogon napadalo novo rekordno znamko.
Izbira lokacije seveda ni naključna. Tekmovalci za
naskakovanje svetovnega rekorda potrebujejo kar najbolj ravno in gladko cestno
površino. Cesta z oznako SR305, ki se nahaja v bližini mesta Battle Mountain,
namreč na nadmorski višini 1408
metrov ponuja kar 6,5 kilometra izjemne
ravnine s praktično ničnimi vzponi in padci terena (ravna cesta je sicer dolga
več kot 8 kilometrov),
na kateri lahko tekmovalci razvijejo svojo polno hitrost. Zatem jim v odseku,
dolgem 200 metrov,
fotocelice izmerijo doseženo hitrost in sodniki izračunajo povprečno hitrost
vožnje. Omenjeni cestni odsek je bil prav za namene tega tekmovanja leta 2009
deležen nove in predvsem gladke asfaltne podlage.
LP
Gregor
Komentarji
Objavite komentar