Najhitrejši "kolesar" DAMJAN ZABOVNIK

Hitreje se peljemo skozi zrak bolj nas ustavlja trenje z molekulami zraka. To se imenuje zračni upor.

In ker so klasična cestna kolesa ter kolesarjevo telo povsem izpostavljena zračnemu toku zadeva ni ravno popolnost iz vidika aerodinamike. Če bi kolesarja obdali z aerodinamično lupino se zadeve skokovito spremenijo. A tu se pojavijo druge težave - kolesar je stroj in če ne more razviti optimalne moči se ne bo peljal najbolje.

Slovenci bomo mogoče kmalu imeli najhitrejše vozilo na človeški pogon - tu ima vse zasluge Damjan Zabovnik, ki mi je poslal skoraj celoten članek za kar se mu zahvaljujem.

Ker je zadeva svetovnih razsežnosti in se zopet kaže marljivost in talentiranost slovenskih posameznikov je vredno večje pozornosti. 

In malo offtopic (ali tudi ne ker gre za tehnično in znanstveno tematiko) kmalu mogoče dobimo še enega slovenca v vesolju! 

Kdo je Damjan Zabovnik?

Damjan Zabovnik je kolesar in svetovni priznani oblikovalec aerodinamičnih koles. V svoji poldrugo desetletje dolgi karieri je konceptu hitrega kolesarjenja dal novo dimenzijo, saj je postavil več evropskih in svetovnih rekordov. Velenjčan si vsako leto znova prizadeva pomakniti letvico še višje ter tako postavlja nove meje človeških zmožnosti.

Zabovnikova ljubezen so kolesa. In to ne vsa kolesa, temveč predvsem lezi-kolo (ležeče kolo), ki je Damjanovo navadno kolo zamenjalo že leta 1989. Za to je zaslužna predvsem revija Življenje in tehnika, v kateri je Damjan prvič bral o ležečem kolesu. Strast je kmalu prerasla v profesionalizem, zato se je leta 1994 skupaj z bratom in sponzorji projekta odločil izdelati lastno lezi-kolo.

Dokazovanje lastnih dizajnerskih sposobnosti je rodilo ležeče kolo Eivie, ki sta se mu v preteklih letih pridružila še Eivie II in Eivie III. Damjanova tekmovalna žilica je botrovala tudi udeležbi na najrazličnejših tekmovanjih in maratonih, s katerih je kot po pravilu prinašal priznanja za najvišja mesta. Tako je že pred desetletjem zmagal na kolesarskih maratonih Franja in Radenci, odsotnost kategorije ležečih koles na teh tekmovanjih in mešan sprejem s strani drugih kolesarjev pa sta botrovala k nadaljnji specializaciji. Novi cilji so postali evropski in svetovni hitrostni rekordi, tako po doseženi najvišji hitrosti, prevoženi poti v eni uri …

Prav posebno mesto v Damjanovem srcu ima svetovno prvenstvo vozil na človeški pogon, na katerem želi vedno znova dokazati svojo odlično kondicijsko pripravo ter oblikovalsko tehnični talent.

Damjan Zabovnik je svojo vero v koncept ležečih koles podkrepil s finančnimi vložki, saj je v svoje delo in hobi vložil najprej prav vsak privarčevani tolar in nato tudi evro. Zadnje desetletje mu ob strani k sreči stojijo tudi pomembna podjetja iz slovenske industrije, ki finančno in strokovno podpirajo projekt izdelave najhitrejšega ležečega kolesa na planetu in tekmovanja za doseganje svetovnih hitrostnih rekordov. Damjan se je v preteklosti preizkusil kot proizvajalec ležečih koles, a je hitro ugotovil, da gre za tržno nišo s šibkim povpraševanjem. Danes ležeča kolesa izdeluje zgolj po naročilu.

V tekmovalno navdahnjenem kolesarju je že od nekdaj tlela ideja, kako ljudi šokirati. Vožnja ležečega kolesa po navadnih cestah in kolesarskih stezah je sprva vzbujala zgolj pozornost javnosti, le redki radovedneži pa so se pustili podučiti o udobju in varnosti vožnje kolesa, v katerem kolesar praktično leži. Nekateri mimoidoči so celo pomislili, da gre za invalida, priklenjenega na zanj edino mogoče vozilo. Spet drugi so ga imeli za bahača. A Damjan je želel vsem dokazati le to, da je lahko z manj truda na prilagojenem kolesu hitrejši tudi od profesionalnih kolesarjev. Dokaz je prišel leta 2001 z zmago na domačih tleh prestižnem kolesarskem maratonu Franja. Takratna želja po zmagi je bila izjemno močna, kot slo po iskanju smisla življenja ali pa potreba po svobodi. Svojo namero nastopa z aerodinamično školjko opremljenim lezi-kolesom je Damjan zadržal kot skrivnost, zaupal jo je le najboljšim prijateljem. »Leteča krsta« je v cilju presenetila tako organizatorje kot vse druge kolesarje.

Damjan je tudi lastnik aktualnega svetovnega hitrostnega rekorda, saj je na 200 metrski razdalji z letečim štartom na Dekrinem testnem ovalu v Nemčiji dosegel povprečno hitrost 107,2 km/h. Je tudi bivši svetovni rekorder v enourni prevoženi razdalji z mirujočim štartom, saj je uspel v 60. minutah prevoziti kar 87,123 kilometra. V preteklosti je postavil tudi štiri evropske rekorde na 200m z letečim startom. Vse to pa so spoštovanja vredni dosežki, na katerih Damjan gradi tudi danes, ko se pripravlja na postavitev novega svetovnega hitrostnega rekorda z vozili na izključno človeški pogon. 133 km/h se zdi premagljivih.

O ležečem kolesu

Ležeče kolo (ali lezi-kolo) je praktična preureditev klasičnega kolesa. Cilj izdelovalcev ležečih koles je združitev kolesarjenja z udobjem. Idejni oče ležečega kolesa ni znan, prve omembe pa je moč zaslediti že sredi 19 stoletja. Med pionirje ležečega kolesarjenja kolesarska zgodovina sicer uvršča predvsem izdelovalca avtomobilov in koles Charlesa Mocheta ter njegovega sina Georga, svoj pečat pa je v tej kategoriji pustil tudi kolesar Francis Faure.

Ležeče kolo sicer velja za posebneža med kolesi in ga tudi dandanes ne vidimo prav pogosto. Na številnih tekmovanjih (pod okriljem UCI) je celo prepovedano (že od 1. aprila leta 1934), če ne obstaja kategorija ležečih koles. Kljub temu se ležeča kolesa zadnja leta vztrajno prebijajo v ospredje in pridobivajo na priljubljenosti, predvsem po zaslugi hitrostnih rekordov, ki jih dosegajo.

Ležeče kolo takoj prepoznamo. Najbolj opazna razlika v primerjavi z običajnim kolesom je ta, da ima ležeče kolo pedala v isti višini ali celo višje od sedeža. Tudi sam sedež se bistveno razlikuje od sedeža na navadnem kolesu - ima dosti večjo in pogosto zelo ergonomsko oblikovano površino. Zato je pri ležečem kolesu teža kolesarja razporejena po veliko večji površini. Kolesar sloni na sedežu s celotno zadnjico in hrbtom, kar bistveno pripomore k udobju vožnje.

Ležeča kolesa imajo pred navadnimi kolesi vrsto prednosti. Opremljena z aerodinamično lupino so namreč znatno hitrejša ter manj naporna za vožnjo. Poganjanje takšnega ležečega kolesa je v povprečju okoli 40 odstotkov manj naporno od poganjanja klasičnega kolesa. Zato ne čudi, da so prav vsi svetovni hitrostni rekordi z vozili na človeški pogon postavljeni prav z ležečimi kolesi.

Zaradi same zasnove je ležeče kolo nekoliko težje in posledično tudi počasnejše pri vožnji v klanec (ter bolj obremeni kolena kolesarja), zato pa se toliko bolje obnese po ravnem in pri spustih, čeprav si izjemnih nagibov brez vaje le ne gre privoščiti.

O ležečem kolesu Tušmobil Eivie

Damjan Zabovnik bo svetovni hitrostni rekord z vozili na izključno človeški pogon, ki trenutno znaša 133 km/h, napadel z ležečim kolesom tušmobil Eivie, ki ga je z ekipo do potankosti izpopolnjuje letošnje leto.

Tehnični podatki kolesa tušmobil Eivie:

Dolžina gonilk: 120mm

Velikost koles: 20 inč spredaj in 25,5 inč zadaj

Teža: 19 kg

Količnik zračnega upora: 0,0115m²

Druge posebnosti:

Vožnja vzvratno, zadnje kolo je pozicionirano med boke voznika in gonilko. Ohišje se razpre na način sprednji del / zadnji del, da se voznik lahko vkrca in se ga nato privijači notri. Oblika omogoča pretežno laminarno obtekanje zraka po površini kolesa in s tem mali zračni upor.

Pri izdelavi optimalnega vozila se uporabljajo najnovejši materiali - karbonska in kevlarska vlakna. In deli so domače izdelave!

Kevlarska vlakna v trupu EIVIE

Satovje obdano z kevlarsko tkanino zagotavlja trdno in lahko konstrukcijo

O tekmovanju in rekordih

Tekmovanje v hitrostnih rekordih z vozili na izključno človeški pogon bo letos organizirano že 14. zapored. Potekalo bo med 9. in 14. septembrom v ZDA, natančneje blizu mesta Battle Mountain v zvezni državi Nevada.

Lansko leto se je prvič zgodilo, da tekmovalci svojih dosežkov niso uspeli izboljšati, zato bo letos veliko oči uprtih v to tekmovanje, saj kolesarska in širša javnost ob napovedih udeležb številnih specializiranih ekip in tekmovalcev pričakujeta novo rekordno znamko. Tekmovanja za najhitrejše vozilo na človeški pogon se navadno udeleži okoli 30 ekip s celega sveta.

Trenutno veljavni svetovni hitrostni rekordi z vozili na izključno človeški pogon:

Leta 2009 je Sam Whittingham izboljšal svoj lastni rekord in postavil hitrost 133,284 km/h.

Leta 2010 je Barbara Buatois prav tako izboljšala svoj lastni rekord in ženski mejnik postavila pri 120,701 km/h.

Leta 2011 je Greg Westlake, še en večkratni rekorder postavil svojo rekordno znamko v kategoriji uporabe rok – svoje vozilo je z rokama pognal do hitrosti 72,42 km/h.

Proga za postavljanje svetovnih rekordov

Kolesarji s celega sveta se bodo letos že 14. zapored zbrali v ameriški zvezni državi Nevada na zahodu ZDA, kjer se bo odvijalo tekmovanje World Human Powered Speed Challange. Več sto tekmovalcev bo s svojimi vozili na izključno človeški pogon napadalo novo rekordno znamko.

Izbira lokacije seveda ni naključna. Tekmovalci za naskakovanje svetovnega rekorda potrebujejo kar najbolj ravno in gladko cestno površino. Cesta z oznako SR305, ki se nahaja v bližini mesta Battle Mountain, namreč na nadmorski višini 1408 metrov ponuja kar 6,5 kilometra izjemne ravnine s praktično ničnimi vzponi in padci terena (ravna cesta je sicer dolga več kot 8 kilometrov), na kateri lahko tekmovalci razvijejo svojo polno hitrost. Zatem jim v odseku, dolgem 200 metrov, fotocelice izmerijo doseženo hitrost in sodniki izračunajo povprečno hitrost vožnje. Omenjeni cestni odsek je bil prav za namene tega tekmovanja leta 2009 deležen nove in predvsem gladke asfaltne podlage.

 

LP

Gregor